Leta sem bil tisti »preveč zaposleni« tip. Eno za drugo sem zavračal povabila, ker sem ta čas raje preživel ob delu, sam, in poganjal naprej svoje projekte.
Sprva tega ne opaziš. Potem nekega dne dvigneš pogled: prijatelji te ne vabijo več, vezi so zbledele brez boja, kar v tišini. In ko te osamljenost končno udari in želiš obuditi tista prijateljstva, ki si jih dal na čakanje, ugotoviš, da je postalo težko. Takrat sem nekaj razumel: ponovne gradnje družbenega kroga se ne improvizira, na njej se dela.
Kaj sem konkretno storil
Namesto da bi se obtoževal, sem storil tisto, kar znam: raziskoval sem. Več mesecev sem zbiral resne znanstvene študije o prijateljstvu in družbeni povezanosti, med drugim dela Jeffreyja Halla, Robina Dunbarja, Leona Festingerja ali Roberta Zajonca. In sem jih dejansko uporabil: obnovil sem prijateljstva, ki so zbledela, in spletel nova.
Iz tega se je rodila Metoda 200 ur. To je tisto, za kar bi si želel, da bi mi takrat nekdo izročil v roke: te raziskave, pretvorjene v konkretna dejanja, kjer vsak modul sledi isti niti, namreč premišljenemu posvečanju časa gradnji in krepitvi tvojih vezi.
Naj je bila osamljenost izbrana ali ne, ni neizogibna.
Moje prepričanje
Ne verjamem, da je prijateljstvo dar, prihranjen za nekaj srečnežev. Je veščina, sestavljena iz ur in ponavljajočih se gest, in vse, kar je veščina, se je mogoče naučiti. V tem je celotno bistvo tega, kar tukaj delim: jasna, poštena metoda s 30-dnevnim jamstvom.